Po več kot 70 letih spomini ne utihnejo

Dolga vrsta vojakov z naperjenimi puškami se nama grozeče približuje. Zorčeva mama naju potegne v klet. Riko gleda skozi kletno okno in zajoka: „Naša hiša gori! " Grozen, črn dim se vali od vrhovške strani, v stanovanju nad nami bobni, kot bi premetavali pohištvo.
Ko pridemo iz skrivališča, nas pričaka povsem nerazumljiva slika. Gori vsa vrsta hiš na Prevalu. Množica ljudi joče in prosi. Vojaki jim s puškami branijo dostop h gorečim hišam.

Bratec, ne vem zakaj, teče k babici v spodnjem delu vasi. Jaz pa hočem domov. Oddahnem si. Ni gorela naša hiša.
Stojim na robu brega. Iz stavb požgane vrhovške domačije se kadi. Samotorčanovi fantje hitijo z vedri in škafi od vodnjaka v dolini in polivajo iskreča se mesta na svojem domu. Dimnik visoko štrli nad udrto streho.
Opekarniška peč je polna Brdničanov in Vrhovčanov. Pred nami je duhovnik in nekakšen oltar. Mnogi tiho ihtijo. Sem in tja glasnejši vzdih bolečine. Potem moja babica glasno zajoka: „Toni..." Glasen jok napolni temen, tesen prostor.
Ko nanese pogovor na požar, dobi moja mama čuden pogled, „Panigac je počasi spustil nad glavo dvignjeni roki, se zgrbil in se zrušil na tla ..."
Ded pripoveduje: „Bil sem na poti v smrt. Vseh pet se je moralo prijeti pod roko ..."
,,Hotela sem videti kraj, kjer bi skoraj končal naš Nono," je pripovedovala teta Barbka. „Sredi okrvavljene trate je ležala prestreljena ruta ..."

Poslušala sem pripovedi sorodnikov in znancev in jih zapisovala. Za moje učence. Za prihodnost. Da se ne pozabi.

Člani organizacije Zveze borcev za tradicije NOB so me spodbudili k zbiranju podatkov o požigu in poboju in mi omogočili, da sem znanje o tem dogodku in pričevanja očividcev o njem ob sodelovanju članic RK objavila na internetni strani Rdečega Križa Vrhovci. Želimo, da prebivalci, zlasti mladi, poznajo zgodovino svojega kraja.

Zgodilo se je vročega poletnega dne na obrobju Ljubljane, na Brdu in Vrhovcih, takrat manjših vaseh. Premalo ljudi ve, da se je tukaj 23. julija 1942 zgodil zločin. Italijanski okupator je požigal hiše, moril in izropal domala vse domove.

V Ljubljani je bila takrat italijanska okupacijska oblast. Slovenska buržuazija in duhovščina sta se ji podredili in poklonili. Hkrati sta formirali vojaške enote za zavarovanje svojih interesov – belo gardo. Osvobodilna fronta je klicala Slovence k uporu in ga organizirala. V gozdovih je rastla partizanska vojska. Ljubljana je postala srce upora, junaška, neuklonljiva Ljubljana – mesto heroj.
Da bi prekinili povezavo mesta z zaledjem, so okupatorji februarja 1942 obdali Ljubljano z bodečo žico, bunkerji in stražo.
Žica je naše vasi ločila od mesta. Preko Brda in Vrhovcev so potekale kurirske in preskrbovalne poti za dolomitske partizane. Žica teh poti ni prekinila. Vaščani so bili množično vključeni v odporniško gibanje. Nemalo jih je odšlo v gozdove med partizane.

Pred vojno je bilo na Brdu izredno živahno društveno življenje. Imeli so gasilsko društvo, kulturno društvo Slovan z dramsko sekcijo, izobraževalno dejavnostjo, mešanim in mladinskim pevskim zborom, tamburaši, balinarji, izletništvom. Te dejavnosti so povezovale ljudi vseh sosednjih naselij in tkale močne vezi med njimi. Tudi zato so se v odporu tako uspešno povezali in sodelovali.

To ni ostalo prikrito nasprotnikom upora in okupatorju. Treba je bilo zaustaviti uporništvo, prestrašiti ljudi, jih odvrniti od Osvobodilne fronte in partizanstva.
22. julija sta bila blizu Bokalc, ob srečanju s partizani, ubita italijanska vojaka, ko sta spremljala žanjici iz Šiške. To je bil povod in izgovor za maščevalni pohod na Brdo in Vrhovce.
Aktivist Bojt je bil zadolžen za odstranitev trupel italijanskih vojakov, a je padel v zasedo in bil ustreljen. Žanjici sta bili edini ženski, ki sta bili naslednji dan ustreljeni kot talki.
Celodnevno divjanje okupatorja po Brdu in Vrhovcih 23. julija 1942 v marsičem kaže na to, da je bilo dejanje načrtovano in vodeno, žal tudi s pomočjo domačih izdajalcev (o tem med drugim priča veliko število ujetih in zaprtih kurirjev in aktivistov OF).

Iz gradiva Arhiva Republike Slovenije sledi, da je 23. julija 1942 „ ... začelo štirideset fašistov prodirati po glavni cesti na Tržaško cesto do gostilne Martin, nato pa proti Brdu in Vrhovcem. Dobili so še 200 grenadirjev ... "

Načrtovana dejanja so pričeli na kmečki domačiji Vrhovčevih. Ponosni uporniški člani družine so bili ta čas razkropljeni po zaporih in v gozdovih pri partizanih. Kmetija je bila popolnoma izropana že meseca marca, ob aretaciji staršev, ko so vojaki italijanske vojske izpraznili shrambe, kleti, svinjak in hlev. 23. julija so zažgali in uničili vsa poslopja in opremo v njih.

Požgana domačija Vrhovčevih, 23. 7. 1942

 

Požigalci so nato planili na sosednjo kmetijo Samotorčanov. Mladež se je pred tem razbežala. Dom so jim oropali, živino odpeljali in zapustili pogorišče, Očetu Samotorčanu so na lojtrnik naložili prve mrliče, da jih je odpeljal na pokopališče. Mogočen ogenj teh dveh kmetij na vzpetini je bil v zastraševanje ljudi viden daleč naokoli.

Očividci pripovedujejo, da so fašisti izpraznili tudi alkoholne zaloge na kmetiji in nekateri hudo pijani, pozverinjeni nadaljevali pohod.

Vojaki, ki so se na spodnjih Vrhovcih razvrstili v strelce, so prodirali proti Brdu skozi gozd, preko travnikov in njiv, ki so tedaj ločili vasi. Spodnji del Vrhovcev ob opekarni so pustili na miru, a takoj nad vasjo ubili 4 talce. Druga skupina vojakov je prišla do opekaren, razmestila strojnice in zaprla pot proti vzhodu. Tretja skupina je obkolila Brdo s severa. Zaprla je pot bežečim in ropala domove.
Kradli so denar, vrednejše predmete, živali, šivalne stroje, kolesa, hrano in sploh vse, kar se jim je zdelo uporabno. V gasilskem domu so vzeli telefon, edini v vasi. Izropali so Kristinino trgovinico in jo z bombo močno poškodovali.

Na svoji poti je vojska pobijala moške, zato so ljudje, predvsem moški, bežali v gozd. Proti Podutiku so se rešili, v vrhovškem gozdu so jih pričakali strelci. Tu je bilo ustreljenih največ žrtev.

Na zgornjih Vrhovcih (c. X) so vojaki obšli vrsto hiš primorskih priseljencev, ker so bili zanje Italijani. Zaselek Na griču so izropali, ubili enega talca in požgali dom aktivistke Osvobodilne fronte, Primčeve. Na Brdu so pričeli s požigom vrste hiš na robu vasi, na Prevalu (C. na Brdo) in nadaljevali v smeri proti Bokalcam. Gorelo je na obeh straneh Ceste na Bokalce (takrat Preval), do vključno dvostanovanjske hiše dr. Menceja, ki mu je pogorela biblioteka in 40 let znanstvenega dela. Gorele so hiše ob Kolajbovi ulici. Ena je bila last Zadružne hranilnice.

Na bregu nasproti Bokalcam je postavila svoje domove množica delavskih družin. Ob nastopu vojne so se takoj vključili v narodnoosvobodilno gibanje in mnogi odšli med partizane. Eni so dotlej sezidali hiše, drugi so imeli pol zidane pol lesene domove. Zadnji priseljenci so živeli še v lesenih barakah (C. XXVIII, XXX, XXXII). Ta breg je bil 23. julija poseben cilj represalij. Nanj se je vsula italijanska vojaščina in fašisti – črnosrajčniki, ki so bili pijani in posebno krvoločni. Požgali so vse, kar je stalo na bregu in bili do ljudi izredno kruti. Ob robu naselja so ustrelili peterico ljudi z dum dum kroglami v glavo, da so bile žrtve neprepoznavne. Med njimi sta bili obe ženski iz Šiške.

Družine so ostale brez najnujnejših življenjskih potrebščin, brez strehe nad glavo, brez hrane, perila, obleke, obutve, brez postelje in posteljnine ...
Mnogi so izgubili hranilca družine. Za žrtvami z Brda in Vrhovcev (za Šiško neznano) je ostalo 47 nepreskrbljenih družinskih članov.

V pogorelih hišah so bili tudi podnajemniki, kot družine ali kot posamezniki, ki so prav tako izgubili dom in vse premoženje.
Iz zapisnikov komisij in pripovedi prič sledi, da je bilo v požaru oškodovanih več kot 200 ljudi, od tega nad 100 v podnajemniških stanovanjih. Ker so se po požaru ljudje razselili, ni bilo mogoče pridobiti vseh podatkov.

Prostor okupatorjevega divjanja je bil takrat upravno razdeljen med občino Dobrova in mestom Ljubljana, zato je bil deležen različne obravnave in različnih interpretacij.

Pod naslovom Vampirski ples ob truplih je v Dnevniku 13. marca 2005 Olga Mohar poročala o svojem srečanju z italijanskimi fašisti 23. julija 1942 na viškem pokopališču: žrtve z Brda in Vrhovcev so ob zvokih harmonike, petju in kričanju, očitno pijani, fašisti pripeljali na tovornjaku in jih zmetali h križu pred cerkvijo. Po mrličih je ves okrvavljen ril prašič.

Fašistični pokol na Brdu - žrtve pokopane na pokopališču Vič

 

Sedemnajst žrtev z Brda na pokopališču Vič

 

Grob žrtev skvadristične represalije na pokopališču na Brdu pri Ljubljani 26. 7. 1942. Oddelek fašistične milice je na Brdu v maščevanje za dva italijanska grenardirja, ki sta bila ubita na Vrhovcih 22. 7. 1942, naslednji dan na Brdu ustrelil 14 moških in 2 ženski ter požgal 25 hiš. - Zbirka »Diego de Henriquez«, Trst

 

Italijanski vojni fotodokumentarist Diego de Henriquez, ki je spremljal dogajanje na Brdu, je pod fotografijo sveže gomile zapisal, da je bilo 23. julija ubitih 14 moških in 2 ženski.

V Slovenskem Poročevalcu od julija 1942 je bilo objavljeno napačno ime enega talca, ki sem ga povzela v poročilu, objavljenem na razstavi leta 2012. Iz zapisnika Komisije za ogled požarišč Mestnega glavarstva Ljubljane je vidna napaka. Nastala je verjetno zaradi neprepoznavnosti oseb, ki so bile ubite s strelom v glavo z dum dum kroglami. Spregledan talec je bil Gašperlin Franc. Njegova družina se je po požigu odselila z Brda, žena – vdova ga je prijavila šele 11. novembra 1942 na Mestno glavarstvo. Družina je prej živela na Brdu št. 52, kar potrjujeta živi priči.

Grobar je 13 nesrečnikov zagrebel v skupni grob, 4 žrtve so sorodniki uspeli odpeljati v zasebni pokop.

Žrtve z Brda:

Rovšek Franc, 40 let, šofer, ustreljen v vrhovškem hribu (C. XIV)
Rihar Franc, 65 let, nezaposlen, ustreljen na pragu doma (C. na Bokalce)
Avguštin Karol, 30 let, pečar, ustreljen na travniku blizu doma
Ogrinc Herman, čevljar, ustreljen v vrhovškem hribu
Kožuh Ivan, 20 let, delavec, ustreljen v vrhovškem hribu
Žirovnik Alojz, 55 let, delavec, ustreljen v vrhovškem hribu
Zajc Ivan, 40 let, delavec, ustreljen pred vrhovškim hribom
Janežič Andrej, 65 let, upokojenec, ubit pod bokalškim gradom
Mavsar Anton, 24 let, krojač, ustreljen pred svojim domom (Grampovčanova)
Panigac Alojz, ustreljen v vrhovškem gozdu (C. XVIII)
Bohelj Franc, 28 let, delavec, ustreljen pri transformatorju (C. na Brdo)
Gašperlin Franc, 62 let, čevljar (Iz zapisnika komisije za ogled požarišč na Brdu, 11. 11. 1942)
Lamovšek Anton, 55 let, čevljar, ustreljen v vrhovškem hribu

Žrtvi z Vrhovcev:

Hirsh Alojz, 35 let, krojač, ustreljen pred svojim domom (C. XII)
Bojt Alojz, delavec, ubit pred hišo Vrhovčevih, 22. 7. 1942

Žrtvi iz Šiške:

Sitar Ana, posestnica iz Zg. Šiške, ustreljena v vrhovškem hribu, pod lipami
Bonifer Bogomila, služkinja pri Sitarjih, ustreljena v vrhovškem hribu, pod lipami

Požgani domovi - hiše naslednjih lastnikov:

 

Zima 1943 po požigu: Jan, Novotni, Zajc, Omejc.
Janovi so že uspeli zamenjati streho.

 

Podnajemniki v pogorelih hišah: Fekonja, Dolničar, Tancek, Šuran, Novak, Fon, Bitežnik, Bizjan, Bonča, Kupec, Vrhunc, Peric, Pogačar, Berdnik, Godec, Grad, Zibelnik, Oblak, Mencej, Grčar, Kokalj, Pavunc, Gašperlin, Bohelj, Bizjak

Zakaj viri navajajo, da je bilo požganih hiš 25? Pogorele so do različne stopnje. Ponekod so imeli možnost gasiti, drugje ne. Lesene hiše so zgorele kot bakle. Nekaterim so pogoreli podi in stavbno pohištvo, drugim tudi ostrešje. Kljub gašenju so bila stanovanja uničena. Eno hišo so pomagali gasiti vojaki, ko so zagledali plakat z Musolinijem, ki je zakrival špranjo v vratih.
Zažganih je bilo vsaj 31 hiš, če ne štejemo hlevov, svisli, svinjakov in drvarnic.

Že dan po požigu so aktivisti OF na Vrhovcih Jakob Vrhovec in Franc Velkavrh,na Brdu Helena Vreg, in na Viču Joža Petrovčič in Lada Novak organizirali odbor za pomoč pogorelcem. Nešteto deklet in žena je sodelovalo in zbrale so mnogo uporabnih predmetov in denar za nesrečnike. Materialno pomoč so zbirali in razdeljevali pri Jožetu in Mici Peklenkovih na Vrhovcih. Viri omenjajo, da je bilo zbiranje denarne pomoči pri Vregovih na Brdu, kamor jo je dostavil tudi pater Krizolog iz viške cerkve.

Iz gradiv Arhiva Republike Slovenije je razvidno, da sta Županstvo Ljubljane in Visoki komisariat za ljubljansko pokrajino zbirala prijave o požigu in škodi. Ustanovili so komisijo za ogled in popis stanja na Brdu. Posebna komisija za pomoč oškodovancem v zapisniku poroča, da je Visoki komisariat nakazal 20.000 lir za oškodovane. Župni urad Vič in zastopnik Športnega društva Vič so sestavili seznam upravičencev do pomoči - tako z Brda kot z Vrhovcev. Po tem seznamu naj bi vdove talcev dobile po 300 lir (približno pol delavske plače) in 20 lir na člana družine. Za pogorelo hišo na Brdu so dodelili 300 lir, za hišo na Vrhovcih pa 120 lir. Ljudje, ki so prijavili zaplembo premoženja (rop, kraja), naj bi dobili 120, 140 ali 160 lir. če je stanovanje pogorelo pa 200 lir in 20 lir na družinskega člana. Kakšna so bila merila za delitev, lahko le ugibamo. Seznami so bili tudi pomanjkljivi. Kako visok je bil prispevek komisariata, pove primerjava s podatkom iz zapisnika, da je bil samo doktor Mencej oškodovan za približno 120.000 lir. Za kaj več „ni bilo sredstev v ta namen v proračunu".
Za nesrečno prebivalstvo je bila maša v opekarniški peči na Vrhovcih
Lastniki požganih domov so se morali sami znajti. Na pogoriščih so naredili zasilna bivališča. Eni kmečki potomci so dobili les za obnovo streh. Nekaj kmetov je darovalo les. Družine so se tudi razselile k sorodnikom, prijateljem in znancem. Nekateri družinski člani so bili ločeni od družin do konca vojne in še potem, do obnove domov.
Neverjetna je bila skromnost teh ljudi, ki od nobene oblasti niso dobili nikakršnega nadomestila za uničene družine in domove.

 

Pričevanja očividcev

Ludvik: „Bil sem otrok sedmih let. Spominjam se strahovitega streljanja, ko sva se s sestro vračala od peka z Brda. Zatekla sva se k Samotorčanovim. Prišli so vojaki. Zbrali so nas pri kapelici med kmetijama. V nas so namerili mitraljez. Bil sem tako prestrašen, da sem komaj zaznal, kaj se dogaja okoli mene. Ko je gorelo, so vojaki odšli, midva pa sva tekla domov. Skozi okno smo videli voz naložen z mrliči, ki je šel skozi vas.

Karla: „Zamesila sem kruh, testo v peharju položila na voziček in starejša otroka poslala k peku Margonu. Podojila sem nekaj dni staro novorojenčico in malo prilegla. Zažvenketalo je steklo, skozi okno je pogledalo puškino kopito. Po hiši so se razlezli vojaki. K sebi sem stiskala dojenčico in dveletnega sinka ter z grozo strmela v goreči kmečki domačiji. Mimo so privedli sovaščana Panigaca in ga pred mojimi očmi ustrelili. Italijanski častnik se je zagledal v uokvirjeno poročno sliko in na njej prepoznal opekarniškega šoferja, mojega moža, ki ga je spremljal, ko je vozil opeko za bunkarje „ob žici". Zavpil je povelje in vojaki so hišo zapustili. Še istega dne sem izvedela, da so ustrelili mojega brata Toneta."

Srečo: „Oče je bil delovodja v opekarni, kjer je bilo zaposlenih mnogo delavcev iz okoliških naselij. Prišli so vojaki, razmestili strojnice in ukazali, da mora delo teči nemoteno, če bo kdo bežal, bo ustreljen. Oče je trepetal za svoje ljudi, ki so poslušali streljanje in gledali dim gorečih domov. Vojaki so čez čas odšli. Moški so zapustili opekarno šele potem, ko so dobili obvestilo, da je morija končana."

Očividci so pripovedovali, da je voz z mrliči stal na brdniškem „bloku" preko noči, ljudem v zastraševanje.

Ivanka: „Mož tisti dan ni bil v službi. V drvarnici je sekal drva. Vojaki so ga postavili pred zid, ga ustrelili in odšli. Bil je še živ. Skrili smo ga v koruzno polje. Vojska ga je pri vračanju odkrila, ga zvlekla pred sosedovo hišo in ubila. Vrgli so ga na kamion k drugim mrličem, po katerih je tacal živi prašič."

Srečo: „Bil sem še otrok. Oče je bil že od leta 1941 v taborišču. Mama je delala na opekarni, jaz pa sem bil sam doma. Vse bolj in bliže je pokalo, zato sem se skril pri sosedovih. Streljanje je ponehalo, stekel sem domov. Vrata so bila vdrta, hiša izropana. Na voziček sem naložil nekaj maminih in očetovih oblačil. Prišli so požigalci. Eden mi je hotel izpuliti voziček. Ruvala sva se zanj. Nazadnje me je brcnil in me poslal na travnik, kjer je že bila množica žena, otrok in en moški. Gledati smo morali vrsto gorečih hiš, tudi moj dom."

Jelka: „Po bregu z vrhovške strani so v strelcih prihajali vojaki. Stisnili smo se v kuhinji. Brat, najstnik, se je moral skupaj s prijateljem pokazati na dvorišču. Tam so ugotovili, da je še bambino in so ju izpustili. Pod našo hišo, ki je stala pod bregom na začetku Brda, je stal vojaški kamion. Nanj so vojaki nosili v vrečah in culah naropano blago. Tudi našo kozo so naložili nanj.''

Milena: „Gorela je že vrsta hiš, zato je mama povezala v cule nekaj premoženja in jih odnesla na vrt. Prišli so, zažgali naš dom, pijani fašist je zmetal cule v ogenj. Ostalo nam je tisto, kar smo imeli na sebi. Požgani hlevček smo preuredili v začasno bivališče''

Marica: „Vojak je spraševal po očetu. Mama, Primorka, mu je v italijanščini pojasnila, da je v službi, zato je odšel iskat „bandite" k sosedovim. Pri Riharjih je razbijal po vratih. Stari Rihar je prišel odpret pri stranskih vratih, kjer ga je zadel strel. Na pragu se je mrtev zgrudil na kolena in tam za dolgo ostal. Strelec je zažgal še njegovo posteljo, stanovanje se je vnelo, a je ženskam uspelo ustaviti požar. "

Italijanska vojska zbira vaščane Brda na Margonovem klancu.
Pozneje jih odvede na Preval, od koder so morali opazovati požig.

 

Ana: „Vojaki, ki so prišli v „graben", so najprej silovito streljali v bokalški breg, menda zaradi partizanov. Ko so zažgali vrsto petih hiš, so odšli v breg požigat. Ženske in otroci smo hiteli gasiti. Ker ni bilo videti plamenov, so se požigalci vrnili in dokončali delo."

Izidor: „Z mamo smo bili doma trije majhni sinovi. Nagnali so nas iz hiše. Polili so jo z bencinom in skupaj s hlevčkom za male živali zažgali. Živali so se razbežale. Vojaki so se pomaknili naprej, eden pa je zaostal in nas v slovenščini ogovoril ter pomagal gasiti.
V bližini je stal kamion. Nanj so s pomočjo lestve znesli mrliče."

Marija: „Oče je bil partizan. Okupatorska vojska je bila o tem obveščena, zato so mamo pogosto zasliševali in ustrahovali, enkrat so zažgali hišo. Primorski priseljenec, naš podnajemnik jih je prepričal, da so pomagali pogasiti, a so pri tem razbili šipe in naredili veliko škodo.
23. julija je bila vojska pijana in podivjana. Stiskala sem se k mami, ko so divjali po hiši, fašist pa je mamo udarjal s puškinim kopitom. Ob tokratnem požigu je naš dom pogorel."

Srečko: „Na našem bregu je bilo fašistov kot listja in trave, vse črno. Bili so pijani in čisto podivjani. Videl sem fašista, kako je zaklal starčka med nabiranjem suhljadi. Predno so našo hišo zažgali, so iz nje pobrali vse, kar je bilo uporabnega, predvsem pa hrano in živali. Ostala nam je drvarnica, v kateri smo poslej živeli. Največja skrb nam je bila, kaj bomo jedli. "

Vida-Sava: „Za nas je bil to drugi požig. Izdajalci so vedeli, da imamo tri brate pri partizanih in so nad nas poslali požigalce. Ker so hitro odšli, smo s pomočjo sosedov uspeli pogasiti. 23. julija pa smo pogoreli do tal."

Franc: ,,V skupini šestih ljudi so me vodili proti robu naselja. V italijanščini sem vprašal vojaka, kam nas vodijo. 'Si Italijan,' je vprašal. 'Sem s Primorske,' sem odgovoril. 'Pojdi, Italijanov ne streljamo,' mi je ukazal."

Ivanka: „V bližini naše hiše so z dumdumkami postrelili pet žrtev. Pogled nanje je bil grozovit. Ostanke njihovih možganov smo otroci pobirali po deblih dreves in po grmih in jih zagrebli v grobek. Tja smo potem nosili cvetje.
Na našem bregu je bilo več lesenih barak. Spominjam se, da je les strahovito pokal, ko je gorel."

Ljudmila: „Naša mama se je s štirimi otroci sama prebijala skozi vojno. Ker je bil njen mož partizan, je bila izpostavljena neprestanemu nadzoru in šikaniranju s strani belogardistov. Zato tudi nismo dobili živilskih kart in smo stradali. Včasih smo šli hrano tudi „fehtat'' in smo se počutili ponižane. Med požigom se je k nam zateklo več otrok iz Grabna. Prestrašeni so ležali in klečali po tleh, da je bila glavica pri glavici. Mati je kleče molila. Ko je v hišo planil fašist z bombo, ga je ta slika ustavila pred hudodelstvom. Na dan požigov nam sicer niso požgali, so pa pobrali še tisto, kar je bilo vrednega pri hiši."

Bojan: „Zvedel sem, da so ustrelili mojega očeta in ga odpeljali na viško pokopališče. Na mejnem prehodu ob britofu se je zbralo mnogo žalujočih. Stražar nam ni dovolil, da bi se poslovili od mrtvih svojcev."

Irena: „Spominjam se, da je bila ena soba v naši hiši polna oblačil, obutve in raznih uporabnih predmetov. Ponje so prišli pogorelci z Brda in Vrhovcev. Prinašali so jih prostovoljci, pripeljal jih je tudi pater Krizolog iz viške cerkve (župnije)."

Pričevalci:
Ludvik Kušar, Karla Koren, Srečko Dolenc, Ivanka Čermelj (Mavsar). Srečo Kavčič, Jelka Butinar (Civha), Milena Koren (Omejc), Marica Čertanc (Setnikar), Ana Lavriša (Kuclar), Izidor Jankovič, Marija Marolt (Mlakar), Srečko Oblak, Vida Sava Artač, Franc Živec, Ivanka Kraševec (Močnik), Ljudmila Petrovčič (Močnik), Bojan Ogrinc, Irena Žirovnik (Peklenk).

 

 

Viri:
Arhiv Republike Slovenije-Zgodovinski arhiv:
Tehnično poročilo o škodi, Zapisnik komisije za ogled požarišč na Brdu, 15. 10. in 16. 10. 1942 z dodanimi zaznamki od 19. 10. in 11.11. 1942.
Seznam družin, ki jim je bilo blago zaplenjeno, Mestno poglavarstvo Ljubljane, 19. VIII. 1942- Pomoč pogorelcem
Zapisnik: Pomoč pogorelcem na Brdu, 27. oktobra 1942
Kronika NOB terenov Tržaška cesta, Kozarje in Vlado Miklavc Vič, Brdo, Vrhovci-Ljubljana 1971
Slovenski Poročevalec, 26. 7. 1942 in priloga Mlada Slovenija avg. 1942
Nedeljski dnevnik,13. 3. 2005: Vampirski ples ob truplih
Srečko Dolenc, zbiratelj zgodovinskega gradiva o Brdu
Zbornik Še pomnite tovariši, MK-1948, Fašisti na Brdu, Belc Metod
Prispevki za novejšo zgodovino XLVII - 2/2007, Dejan Voučina, Nadja Adam - Diego de Henriquez

Pomoč pri izdelavi in objavi gradiva: Marija Marolt, Metka Zadnikar
Avtorica: Vida Živec, Vrhovci, spomladi 2014

Povzeto po Kroniki rodbine Vrhovec, Vrhovci 1, po kateri se imenuje kraj Vrhovci.

Kronika je nastala na podlagi ljubiteljske raziskovalne dejavnosti Mare Vrhovec. Kronološki zapis preteklega tristoletnega obdobja daje priložnost vsaj v glavnih obrisih spoznati prehojeno pot prednikov, zgodovino kraja in njegov razvoj.

Za verodostojnost vsebine Kronike so avtorici služili obstoječi pisni uradni viri: do leta 1723 matične knjige Župnije Šentvid pri Ljubljani, od leta 1723 pa matične knjige Župnije Dobrova, Krajevni leksikon Slovenije, Kroniki sosednjih krajev, Viča in Dobrove ter pripovedi sorodnikov in znancev.

Prva kmetija Vrhovec, po kateri se imenuje kraj Vrhovci

Kraj Vrhovci se imenuje po prvem naseljencu Jozephu Werchoutzu (Jožefu Verhovcu), ki je že leta 1680 živel na prostoru, kjer potomci te rodbine živijo še danes. Priimek Vrhovec je dobil po naselitvenem prostoru: vrh, prebivalec z vrha, Vrhovec.

V daljni preteklosti sta bila stari del Viča (Weitsch) in stari zgornji del Vrhovcev, zgodovinsko utemeljeno, najstarejša naseljena kraja na tem območju, na obrobju nekdaj poplavljenega ozemlja. Naselbina Vič se pisno omenja že leta 1261. Prva pisna omemba Vrhovcev ni znana.

V zapisih je tudi zaslediti, da je rimska cesta vodila z viške strani preko današnjih zgornjih Vrhovcev (nad sedanjo Cesto na Vrhovce) proti Bokalcem in Stranski vasi, se nato usmerila preko Podsmreke in nadaljevala pot proti Trstu.

Prvotna vas Vrhovce je bila sestavljena iz dveh delov. Prvi, starejši del je imel popolnoma kmetijski značaj (njive) in je mejil na viško teraso, drugi, novejši del je zrasel pozneje ob cesti Vič – Stranska vas, kjer so se naselili obrtniki in delavci. Zemlja je bila takrat še zelo zamočvirjena.

V sosednjem kraju Brdo so živele predvsem delavske družine. Zaposlitev so jim dajale Viške opekarne in Tobačna tovarna Ljubljana.

Prvotno posestvo Vrhovec se je že kmalu delilo na Posestvo Vrhovec, Vrhovci št. 1 in na Posestvo Samotorčan, Vrhovci št. 2. Vzrok in datum delitve ni znan. Še dolgo pa se je ohranil v pogovornem jeziku naziv: pri spodnjem Vrhovcu in pri zgornjem Vrhovcu. Člani družin Vrhovec so se večinoma poročali v sosednje kraje. Nekateri pa so si iskali kruh v tujini – v Ameriki.   

Prenovljena hiša Vrhovec, leta 1850 (po pripovedi)

Iz rodbine Vrhovec izhaja profesor zgodovine Ivan Vrhovec (1853 - 1902). Poučeval je na Gimnaziji v Novem mestu in na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Bil je zelo cenjen zgodovinar. Napisal je več knjig, ki jih hranijo v Slovanski knjižnici. Posebej zanimiva je njegova knjiga Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih (1886). Njegova družina je živela v Ljubljani, na Poljanah. Tja se je poročil njegov praded Laurentius, rojen 09.08.1770 na Vrhovcih št. 1.

Družine so se preživljale s poljedelstvom, živinorejo, sadjarstvom in prevozništvom. Bile so številne z dvanajst in več otroki. Doživljale so tudi težke čase. Bivalni prostori so bili slabi, številnih bolezni še niso znali zdraviti, zato so otroci pogosto umirali.

Del Samotorčanove hiše z dvoriščem in pogled na Vrhovčevo hišo

Vrhovčeva družina doma na dvorišču s sorodniki (zima 1932)

Večja poselitev kraja Vrhovci se je pričela nekaj let pred 2. svetovno vojno in po njej, saj je bilo pred tem na Vrhovcih le sedem hišnih številk, vključno z gradom na Bokalcih.

Pred 2. svetovno vojno se je priselilo na Vrhovce nekaj primorskih družin, ki so pribežale pred fašističnim terorjem. Po vojni so se naselile predvsem mlade družine, ki so si zgradile domove in našle zaposlitev v mestu in bližnjih krajih.

Spodnji del Vrhovcev pred 2. svetovno vojno (1939)

Spodnji del Vrhovcev, kjer danes stoji OŠ Vrhovci

Danes je kraj Vrhovci lepo in prijazno naselje. Zgrajena je kanalizacija, vodovod, osnovna šola, vrtec in trgovinski center. Ceste so asfaltirane, kjer poteka mestna avtobusna povezava z mestom Ljubljana.

Nov čas je prinesel neslutene spremembe, ki odpirajo v zgodovini nova poglavja za nove rodove.

Leta 1908 je petični trgovec z železnino (njegova je bila tudi hiša, kjer je danes Figovec v Ljubljani) zgradil na Brdu opekarno. Imenovala se je Knezova opekarna. Zaposlil je veliko okoliških delavcev in polkmetov.
Leta 1909 je bila zgrajena Vidiceva opekarna. Njen lastnik je bil trgovec z gradbenim materialom Anton Vidic. Doma je bil iz avstrijske Koroške. Na Koroškem je imel trgovino in ko mu je ta pogorela se je preselil v Ljubljano. Njegova opekarna je bila takrat ena največjih tovaren na našem ozemlju. Leta 1922 so opekarno povezali z železnico z glavno železniško progo Ljubljana-Postojna.
Med obe opekarni se je vrinila še tretja opekarna. Imenovala se je Emona, kasneje Opeka. Zgradil jo je kmet Sitar iz Viča. Po osmih letih obratovanja sta se Vidiceva in Emona-Opeka združili in preimenovali v Združene opekarne d.d., katero je opravljalo enajst delničarjev. Solastnica Emone pa je bila tudi Ljubljanska posojilnica na Miklošičevi cesti.
Po drugi svetovni vojni so bile opekarne nacionalizirane. Ustanovljena je bila glavna direkcija gradbenega materiala SRS v Ljubljani, za celo Slovenijo. Leta 1947 so bile ustanovljene Ljubljanske opekarne, ki so združevale opekarne: Log, Vič, Brdo, Gameljne, Emona-Opeka, Draga, Bobovk pri Kranju, Radomlje, Vrhniške opekarne in Obrov.
Vidiceva opekarna je do druge svetovne vojne zaposlovala predvsem prebivalce iz Brda, Vrhovcev, Kozarij. Delo so dobile tudi ženske. Delo za njih je bilo težko, doma pa so jo čakali otroci, vrt ali njiva, v hlevu pa kure, koze, prašič. Delo pred vojno je bilo sezonsko. Šele po vojni (1945)
so delavci lahko dobili stalno zaposlitev.(nadaljevanje sledi)

Prvi začetki naselja segajo v 19. stoletje. Nastalo je na prostoru, ki ga na severu omejuje Utik z viško teraso, na jugu je odprt proti Ljubljanskemu barju, na zahodu pa ga dolina Gradaščice povezuje s Polhograjskim hribovjem. V preteklosti sta to ozemlje pogosto poplavljala Gradaščica in Mali graben. Struga Gradaščice je bila vijugasta, bregovi pa nizki in obraščeni z grmovjem (jelša, leska, vrba). Svet med obema vodotokoma je bil močvirnat, s posameznimi kotanjami, v katerih se je voda zadrževala celo leto. Prevladovali so travniki, le na severu, ob Utiku in viški terasi, so prehajali v listnate gozdove z veliko podrasti. Južno od Malega grabna so se v smeri Barja širili logi.

Zaradi nevarnosti poplav so prve kmetije nastale na nizki vzpetini nad strugo Gradaščice. Prvi kmetiji sta bili pri Spodnjem in Zgornjem Vrhovcu. Imeli so velika posestva tudi ob Gradaščici in Malem grabnu. Naselje Vrhovci je dobilo ime po teh dveh kmetijah. V njuni neposredni bližini je bil na vzpetini bokalški grad, pod grajskim hribom pa velik mlin na Gradaščici. Med Malim grabnom in Gradaščico je obstajala še kmetija pri Roku.

Leta 1909 so nastale Vidiceve opekarne na Vrhovcih. To je začetek širšega naseljevanja tega področja. Ljudje so s pomočjo odpadnega materiala zasipavali, ravnali in dvigovali prostor ob Malem grabnu in Gradaščici. Na tem prostoru so si nato gradili hiše. Leta 1931 je bilo na tem ozemlju že 11 enodružinskih hiš. Večina je stala na robu viške terase, le malokatera v bližini Gradaščice. Ta je skoraj vsako leto poplavljala in s tem povzročala škodo na vrtovih in hišah. Najhuje je bilo leta 1926, ko je vodni val Gradaščice s Polhograjskega hribovja prihrumel na Vrhovce in odnašal vse, kar mu je bilo napoti.